Tista zgodnja leta, ko je fantje še niso resno zanimali, je preživela na Siciliji. Pomaranče in kaktusi, neskončna poletja, srk granite, premlada za vespo, prevroče za kolo. Malo šole, malo počitnic, malo… malo prehitevam.
Vzemimo torej okolico Catanie konec osemdesetih zgolj za osnovno referenčno točko in začetek tega res skromnega, a resničnega izbora anekdot iz življenja prijateljice in njene družine prestavimo v čas pred njenim rojstvom, na zahod, v domovino njenih staršev, v svinčena argentinska sedemdeseta. Leta, v katerih se ti je med iskanjem diskretnega kotička na romatičnem sprehodu ob reki mimogrede zgodilo, da so najbolj pripravno odmaknjena mesta že zasedala od vode objedena trupla žrtev vojaške hunte. Nenačrtovano srečanje z iznakaženimi telesi desaparecidosov je tako med nekim nedeljskim izletom njenega očeta v matrici političnih usmeritev pahnilo v stransko polje mrtve apolitičnosti. Drža, ki jo je kot dovolj previdno ohranil tudi po selitvi v Evropo, v rojstni kraj ženinih staršev. Nekako v smislu, da kot tujec pač nikoli ne veš, za katerim vogalom te čaka zaklad na koncu mavrice in za katerim ravno prav razdražen eskadron smrti.
Kljub, domnevam, vsaj malo razvitemu odporu do konzervativnega je po selitvi na jug Italije svojo edino hči vseeno zaupal v uk uršulinkam. Precej razumljivo, saj je bilo glede na stanje javnih šol v Mezzogiornu v tistem času sicer čisto upravičeno pričakovati, da bo otrok po vseh letih osnovnega šolanja ostal ne ravno polpismen, kaj več pa tudi ne. Malo šole torej, malo počitnic, malo molitev, rahlo nadležnih, a že potrpiš — in nato ob menjavi očetove službe, kar tako čez noč, hitro in neopazno, leave the gun, take the cannoli, selitev v Piemont. Kjer so javne šole čisto spodobne in kjer je po lastnem pričevanju pri trinajstih prvič poskusila jabolka. Ki se ji, otroku juga, niso pretirano priljubila.
Zdaj pa se s trampolina še enkrat odrinimo skozi čas in prostor, tokrat tri desetletja naprej in mastnih tisoč kilometrov severno, v Ljubljano, na parlamentarni Ponte Rosso, kjer v tretjem podaljšku ustavnopravno obarvane sage s popularnim delovnim naslovom “Javno financiranje zasebnih osnovnih šol” ne mešamo zgolj jabolk in hrušk, kot to počnejo ljudstva Balkana, niti jabolk in pomaranč, kot to delajo Anglosaxi, temveč gre v tej čežani, džemu, pekmezu za nekaj več, za resnično popoln presežek politične ustvarjalnosti v manjkajočih petnajstih odstotkih.
Kot človek, ki se v celoti strinja z ustavno podprtim postulatom, da mularija spada v šolo, ki mora biti dostopna vsem, in kot nekdo, ki ob precejšnji stopnji spoštovanja do vedno bolj degradiranega učiteljskega poklica, res ne goji omembe vrednih zamer do slovenskega javnega šolstva na osnovni in srednji stopnji (ajde, malo manj togega shematizma in več poudarka na ustvarjalnosti v retrospektivi res ne bi škodilo — a kar je, je), težko verjamem, kaj vse je mogoče izpeljati iz vprašanja o 57. členu ustave. Iz vprašanja o znesku, ki ga Maribor pokrije z eno tekmo proti Spartaku, iz vprašanja, na katero je bilo v osnovi odgovorjeno že v tistih davnih časih, ko se je Tina še klala z Anno Fenninger. Saj vem, za načela gre, ampak vseeno. No, pa izvlecimo monokle.
Na levi strani bojnega polja v prvih linijah ob takšni in drugačni podpori vladnih strank razgreto mahajo sindikalistični praporščaki. Vendar je z malo truda lahko razumeti sindikalne pritiske, neposredne interese in vsaj v določenih primerih iskreno skrb. Veliko bolj je zanimiva koalicija za njihovim hrbtom, vesela druščina ob čaju, v kateri so zbrana vsa mogoča društva, zasebni inštituti, para-akademske organizacije, angažiranci vseh barv in oblik, za dobro mero pa še kakšna gospodarska družba zanimivega slovesa. Anything goes, javno-zasebna partnerstva do koder seže pogled, saj nimam nič proti, a bodimo dosledni. Vendar ne, ne v šolstvu, pravila so tu drugačna. Tu namreč zmaga tisti, ki najbolj glasno kriči erozija-demontaža-desant. Pa na Niemöllerja ne pozabimo. Saj so najprej prišli po petnajst odstotkov, čez dva tedna pa smo bili že vsi v lagerju.
Na desni strani zelenice, že na obronkih gozda, se zbirajo poznavalci sovjetskih, kubanskih, severnokorejskih in venezuelskih modelov osnovnega šolstva. Naš, slovenski, jim je še danes menda popolnoma enak, ustvarjen zgolj zato, da vzgaja poslušne volilce, ovce, pisarje, kardinalske nemške ovčarje, da nas drži v preteklosti, v naših sedemdesetih, v años de plomo, kjer so od učnih pripomočkov na voljo krede, v igralnem kotičku pa se najdejo zgolj obtolčene prazne škatle cikorije. Vmes že pozabim, o čem gre beseda in se zbegan pričnem ukvarjati zgolj z enim vprašanjem: “Kako je vsa ta nepregledna množica velikanov človeške misli, ki je preživela šolsko pranje možganov takih razsežnosti, uspela ohraniti razsodnost in za povrh še tako obrusiti kritičnega duha?”
Kakorkoli. Odločba ustavnega sodišča o izenačitvi financiranja javno veljavnih programov zasebnih in javnih osnovnih šol bo praznovala tretji rojstni dan, rok za odpravo protiustavnosti je potekel slabi dve leti nazaj. Ob zavedanju, da je zamuda res že rahlo nespodobna, se v ekonom loncu časovnega pritiska iz nečesa, kar bi morala biti rutinska zakonodajna domača naloga, pričnejo dušiti bizarne kombinacije najbolj eksotičnih idej. Predlogi za ignoriranje odločbe mutirajo v predloge za spremembo ustave, ki se razvijejo v razmišljanja o ignoriranju ustave v celoti, ki končno preidejo v avkcijo bogsigavedi kod nabranih količnikov: 0.85–0.85, 1.0–0, 1.0–0.65, offerta speciale, danes do 13.00, vzameš dva-dobiš tri, pet za štiri, tic-tac-toe, posodi mi jurja, malo za tester, malo za soseda, malo takoj, malo na reverz, još po rakiju? — ma, alo majstore, nismo na bazaru!
Razumem odpor do sprememb, ne uide mi, da še vedno izpod čela, stisnjenih zob in nekoliko postrani gledamo na večino zasebnega in jasna mi je razširjenost averzije do RKC. Saj je nikomur ne očitam, slednje namreč, tudi pri meni je visoko na dolgem seznamu dvoličnih organizacij, ki jim ne gre pretirano zaupati. A če sestra Crucifissa v skladu z javno priznanim programom izvaja enake aktivnosti in je sposobna ponuditi primerljivo raven izobraževanja kot učiteljica Gianna ali Mateja — pri čemer je poraba javnega denarja (ceteris paribus/nepremičninarstvo zanemarimo) vsaj na srednji rok enaka — ob najboljši volji res težko najdem upravičene pomisleke proti polnemu financiranju osnovnega in razširjenega programa zasebnih osnovnih šol. Poučevanje verouka ali drugih od vrednostnih usmeritev odvisnih vsebin (waldorfizma?), kot to nevtralno imenuje ustavno sodišče, pa naj si pač financirajo same. Naj se poveča nedeljske prispevke, naj se ukroji širše škrapce, naj se arhitekte drugega zvona vpreže v blockchain in kakšen dvomljiv ICO, možnosti res ne manjka. (Mimogrede — in hvala za vprašanje — prijateljica iz uvoda je medtem odrasla v čisto zdravo in prijetno osebo, tako kot še nekaj drugih znancev, ki so obiskovali osnovne ali srednje katoliške šole. Še vedno ne mara jabolk.)
Osnovno in srednje izobraževanje sta precej standardizirana, programi so javno potrjeni, obstajajo šolski načrti in eksterna preverjanja, ki omogočajo osnovno primerljivost — torej je načeloma možno dobro preverjati tako kakovost šolanja, kot učinkovitost javne porabe, tudi ko so v igri še zasebne šole. Vsaj do konca mature. Prava finančna zabava in javno-zasebni hokus-pokus se namreč začneta šele z vpisom na faks — visoko šolstvo je goščava, prava džungla, some dense bush, makes Cambodia look like Texas, spolzek teren, na katerega tukaj in zdaj niti slučajno ne mislim stopiti.
Summa summarum. Okusi so različni. Če bi si nekdo iz peharja, v katerem je več sto javnih osnovnošolskih jabolk, želel raje izbrati nekaj tako po obliki kot po kakovosti primerljivih zasebnih pomaranč, je to njegova stvar. Prav pa je, da jih v tem primeru tako kot jabolka plačamo v njihovi celotni sočni okroglosti. Ena jedelj pomaranča in ena jedelj pomaranča sta dve jedelj pomaranči. Ne pa naključno število krhljev, malo lupine in veliko nestrpnosti na levo in desno, po dolgem in počez. Da bomo učeni in zdravi. In da nas v državi, kjer smo od digitalne revolucije še najbolj strastno prevzeli kar osnovno binarno podstat 0–1, ki se kot rokavica prilega stoletnemu izročilu kulturnega boja, v letu 2018 ne pobereta sovraštvo in skorbut.
Pa vesele praznike.
R.Grča, Lj.,12/17
(Mnenja in stališča so izključna moja, čeprav ne verjamem ne v izključnost mnenj ne v izključnost stališč.)
